Tete in strici, sestrične, bratranci

Poleg starih staršev so v tej razširjeni družini navadno še tete in strici ter sestrične in bratranci. 
 

Vas, ki vzgaja otroka

Da vzgojimo otroka, je potrebna vsa vas, pravi afriški pregovor. Če pogledamo nazaj, je večji del človeške zgodovine otroke res vzgajala široka mreža posameznikov, skupnost.

Šele od druge polovice dvajsetega stoletja so družine manjše in je manj tudi razširjenih družin, ki bi živele skupaj. Toda da se otrok zdravo razvije telesno, čustveno, socialno in duhovno, poleg staršev oziroma starša, ki je prav gotovo najpomembnejši v otrokovem življenju, potrebuje skupnost. 
 

Najprej širši pogled

Otrok naj bi v svojem življenju potreboval različne tipe ljudi oziroma bolje rečeno vlog, ki jih lahko opravljajo različni ljudje v otrokovem ožjem ali širšem okolju. Med temo vlogami so:

1. Spodbujevalec

Človekov občutek lastne vrednosti in razumevanje njegovega prostora pod soncem sta v veliki meri odvisna od spodbude, ki jo dobimo v otroštvu. Vsak otrok potrebuje nekoga, ki opazi in poudarja njegovo edinstvenost in talente. Spodbujevalec otroku krepi samozavest in mu odpira širok prostor svobode za poskušanje in preizkušanje novega. Spodbujevalec verjame v otroka, tudi ko se ta znajde pred oviro.

2. Izzivalec

Izzivalec otroka motivira, da se potrudi še bolj, predvsem pa, da zapušča svoje območje udobja. Izzivalec morda ni vedno najljubša otrokova oseba, saj mu stvari ne olajša, pomaga pa mu rasti. Izzivalec ni enako kot kritik; je tisti, ki dviguje letvico in pri otroku vzbuja notranjo motivacijo, da jo doseže.

3. Pozitivni vzor nasprotnega spola

Otroci se ne naučijo največ iz tistega, kar jim povemo, temveč iz tistega, kar vidijo, izkusijo in osebno doživijo. Otrokova razmerja s predstavniki nasprotnega spola oblikujejo njihov pogled na odnose, razmerja, spolne vloge in občutek lastne vrednosti. 

4. Pozitivni vzor istega spola

Fantje največkrat zrastejo v takšne moške, s kakršnimi so obkroženi, deklice pa v ženske, s kakršnimi so obdane v otroštvu. Otrok potrebuje pozitivni vzor istega spola, da ga opazuje, je z njim v odnosu in ga posnema. 

5. Zvesti prijatelj

Vsak otrok potrebuje nekoga zunaj družine, ki ga naklonjeno sprejema, ceni in se ima dobro z njim. Otroška prijateljstva so odličen poligon za odnose v odraslosti. Otroke učijo premagovati razlike, deliti skrivnosti, razreševati konflikte, sprejemati posebnosti drug drugega …

6. Drugačen človek

Lahko govorimo o očitni drugačnosti (ljudje, ki so pripadniki druge rase, vere ali spolne usmeritve, prihajajo iz druge države ali socialno ekonomskega sloja, imajo posebne potrebe ali obliko invalidnosti) ali subtilnejših oblikah drugačnosti (ljudje z drugačnimi navadami, sposobnostmi, osebnostmi, načinom življenja).

7. Sočlan ekipe

Tukaj ne gre nujno za ekipo v športnem smislu, ampak je kot sočlan ekipe mišljen kdorkoli, s katerim mora otrok sodelovati, da skupaj dosežeta isti cilj. Sočlane ekipe morda res najpogosteje najdemo v športu, skoraj nič manj pogosto pa tudi v šoli pri delu v skupinah, v pevskih zborih pa tudi v družini.

8. Človek, ki mu pomagaš

Za otroka niso pomembni le ljudje, ki pomagajo njemu, temveč tudi tisti, ki jim pomaga on, pa naj gre za mlajšega sorojenca, bratranca ali sestrično, sošolca, bolnega človeka ali človeka s posebnimi potrebami, soseda, manj spretnega vrstnika … To je nujno za razvoj empatije, solidarnosti, občutka za druge … 

Razširjena družina kot podporna mreža

Vse naštete vloge v otrokovem življenju lahko seveda opravi kdorkoli iz otrokovega življenja oziroma okolice. Pogosto pa je ključen del te podporne mreže poleg otrokovih staršev in sorojencev tudi razširjena družina: babice in dedki, tete in strici, bratranci in sestrične.

Prav med njimi se pogosto najdejo tisti, ki v otrokovem življenju opravijo vlogo spodbujevalca, izzivalca, pozitivnega vzora istega ali nasprotnega spola, drugačnega človeka, včasih pa tudi sočlana ekipe ali človeka, ki mu pomagaš. Stari starši imajo v življenja otroka tako veliko vlogo, da si zaslužijo obravnavo v samostojnem članku, zato se bomo tokrat omejili le na otrokove odnose s tetami in strici, sestričnami in bratranci. 

Če je je še pred nekaj desetletji zaradi velikosti družin skoraj vsak otrok imel več stricev in tet in včasih celo goro sestričen in bratrancev, je dandanes število le-teh v povprečju precej manjše. Upoštevati moramo tudi, da na trdnost vezi in pristnost odnosov v razširjeni družini vpliva pogostost stikov, ki ni odvisna le od tega, kako dobro se razumemo in shajamo drug z drugim, temveč tudi od tega, kako blizu ali daleč stanujemo.

Tete in strici

Teta kot mamičina ali očkova sestra in stric kot mamičin ali očkov brat je v otrokovem življenju pogosto tisti človek, na katerega se lahko obrne, ko se ne more ali ne želi obrniti na starša. Tete in strici so ravno dovolj podobni staršem (če ne drugače, zaradi skupne družinske zgodovine in odraščanja, skupnih spominov), da otrok čuti bližino, hkrati pa dovolj drugačni (po osebnosti, zanimanjih, načinu življenja), da v otrokov svet vnesejo nekaj novega. Tete in strici so pogosto:

1. Močan vzor

Teta ima bolj nenavaden slog oblačenja kot mamica in veliko ličil, spretna je pri ustvarjanju in zna izdelati marsikaj zanimivega, navdušena je nad kaktusi in jih ima vseh vrst in oblik … Stric ima nenavaden poklic, ker je pilot, vozi motor, ki ga očka ne, veliko ve o zgodovini, odlično igra nogomet … Otroci pri stricih in tetah v območju medsebojne navezanosti in dovolj varne bližine najdejo tisto, kar pri starših morebiti pogrešajo. Če s strici in tetami preživijo dovolj časa, so lahko otroku pomemben vzor istega ali nasprotnega spola.

2. Dodatna »rama« za podporo

Za vsakega otroka je pomembno, da ima poleg staršev še kakšnega odraslega, na katerega se lahko obrne in zanese, kadar se iz kakršnegakoli razloga ne more obrniti na starše. Tukaj ne govorimo le o občasnem varstvu, prevozu na obšolske dejavnosti, skupnem koncu tedna ali celo počitnicah, temveč o tem, da se otrok kdaj znajde v položaju, ko potrebuje nasvet in oporo zaupanja vrednega odraslega, ne želi pa, da je to eden od staršev. 

3. Najboljši navijači

Za otrokov razvoj je zelo pomembno, da ga naklonjeni odrasli opazijo in sprejmejo, kažejo zanimanje zanj, mu prisluhnejo, ga razumejo in spodbujajo. Več ko je takšnih odraslih, bolje je za otroka. Za večino tet in stricev so nečaki in nečakinje prvi naslednji »krog pomembnih otrok« za lastnimi otroki, hkrati pa je odnos z nečaki in nečakinjami vendarle nekoliko bolj sproščen, manj intenziven, predvsem pa razbremenjen teže vzgajanja v starševskem smislu. 
 

Sestrične in bratranci

Zaradi sestričen in bratrancev so družinska praznovanja in pikniki nekaj posebnega, konci tedna pri skupnih starih starših pa še bolj vznemirljivi. Še posebej, če je otrok edinec, saj so bratranci in sestrične dober približek sorojencev. Bratranci in sestrične:

• so pogosto prvi prijatelji, ki jih otrok ima in pri katerih lahko tudi prespi;
• drug drugemu krijejo hrbet; med seboj se nemara res kdaj sporečejo, toda če se je treba za nekoga postaviti na igrišču, v vrtcu ali šoli, hitro stopijo skupaj;
• delijo družinske obrede, dogodivščine in spomine, ki jim krepijo občutek pripadnosti in povezanosti;
• drug drugega veliko naučijo, pa naj gre za nove igre, športne in druge spretnosti, šale, primerjajo doživetja in izkušnje iz različnih vrtcev in šol ter tako drug drugemu širijo meje sveta;
• ponujajo izkušnjo odnosa s starejšim ali mlajšim otrokom, ki ni sorojenec; starejši bratranci in sestrične radi »materinsko« poskrbijo za mlajše, mlajši starejše občudujejo in jih posnemajo;
• se skupaj učijo, kako biti del iste ekipe, še zlasti, ko si je treba s skupnimi močmi izboriti kak privilegij ali se izgovoriti zaradi kakšne nepričakovane lumparije,
• so pogosto dobri zaupniki, s katerimi lahko govoriš tudi o stvareh, ki jih prijateljem v vrtcu ali šoli raje ne zaupaš, včasih pa tudi zagovorniki in advokati pri tvojih starših.
   

Uradni in neuradni »sorodniki«

Kot smo že omenili, so družine vse manjše in marsikateri otrok nima ne stricev ne tet niti bratrancev ali sestričen. Ali pa jih ima, pa zaradi okoliščin (razdalja, odnosi v širši družini) z njimi nima pomembnejših stikov. Zato se vse pogosteje dogaja, da vloge stricev in tet pravzaprav opravljajo prijatelji staršev, vlogo bratrancev in sestričen pa njihovi otroci. Morda kri res ni voda, toda to, kar največ šteje, sta pristnost in toplina človeških vezi, ki pa nikakor niso nujno sorodstvene.
 

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >